Vejo je poljubila zima in ji prišepnila melodijo mraza. Njeni ledeni prsti so nežno objele razgaljeni les, risale kristalne vzorce in ujemale zadnje sledi topline. Vsak droben košček ledu je kot zamrznjena nota v pesmi tišine, ki jo poje narava, ko svet zastane. V tej krhki harmoniji svetloba pleše po robovih, odseva v prozornem prahu in prebuja spomin na minljivost. Les diha pod hladnim objemom, v njem je še utrip preteklosti, melodija nekega včeraj, ki z vsakim novim zamahom vetra bledi v beli šepet. Je trenutek večnosti, zamrznjen v času. Pesem, ki ne potrebuje zvoka, da bi jo slišali.