Pa ga imam! No končno sem ga uspel fotografirati...Marca leta 2021 torej nekaj več kot tri leta je od takrat, ko sem prvič slišal in videl našo najbolj ljubko sovo. Takrat mi žal ni bilo usojeno narediti fotografije, saj mi je zjutraj še pred vzhodom nameil le nekaj sekund za poslušanje in opazovanje, in tako sem si zadal cilj, da ga fotografiram na tej lokaciji...nisem si mislil, da bo to tako velik izziv. S prijateljem Davorinom, sva v zadnjih nekaj letih vztrajala in se tolažila, da enkrat pa se nama bo pokazal...čeprav ne rad priznam sva vmes tudi obupala. Res je, lahko bi koga povprašala, plačala in takoj naredila svojo sanjsko fotografijo, ampak ne v tem ni užitka! Po nekaj mesečni pauzi sva se prejšnji vikend še zadnjič preden bi vrgla puško (fotoaparat) v koruzo odpravila na lokacijo. Tudi tokrat zgodaj zjutraj še v črni temi, le luna je osvetljevala pot iglastega gozda...brez velikih pričakovanj sva tiho hodila in se bližala teritoriju te ljubke sove...ko sva zaslišala prve zvoke...alarmni klic koconogega čuka nekje na smreki točno nad nama, zaradi teme nisva ničesar videla, ampak polna adrenalina sva počakala, da je sonce pogledalo čez obzorje in začelo osvetljevati temačen gozd. In sledilo je nekaj ur tišine, in že spet sva oba pomislila (čeprav tega noben ni rekel na glas), da bova tudi tokrat domov odšla s sklonjenimi glavami, nakar spet zaslišim znani zvok, tokrat malo globlje v gozdu...spet vzhičena slediva glasovom, seveda tišina...nato pa kot strela z jasnega na vejo ne daleč vstran prileti čuk! Tako se nama je izpolnila velika želja, opazovati in seveda fotografirati koconogega čuka, nauk te zgodbe je, da nikoli ne obupaj, nikoli ne nehaj sanjati saj nikoli ne veš kdaj se ti sanje lahko uresničijo pa če so še tako majhne ali velike. Zato pa upajte si sanjati!