Mrzel zimski večer, ko se dan tiho umakne in moj domači kraj utihne pod snegom. Meglica se spusti v dolino, zvoki izginejo, pokrajina pa postane mehka, skoraj sanjava. V takih trenutkih se zdi kot, da svet za trenutek zadrži dih. Bil sem že na koncu sveta, na Arktiki, ob neskončnih prostranstvih, kjer se zdi, da ni več kam naprej...vedno znova iščemo nove kraje, nove razglede, nekaj dlje, večje, drugačno. A dom je le dom. In prav tu, kjer se vse zdi preprosto in znano, se skriva ogromno lepote...če jo znaš ceniti in če si vzameš čas, da zares pogledaš.