Veter zapiha s 120 km/h. Zrak je poln soli in črnega vulkanskega peska. Valovi divjajo, kot bi hoteli požreti obalo. Meče me po plaži, komaj stojim… In kljub temu - se smejim. Sem kot otrok v slaščičarni. Z nasmehom do ušes in fotoaparatom v rokah. To je svoboda. To je sreča. To je surova lepota Islandije. Vik, južna obala Islandije